Dobro nažigajo, ti fantje − bas je v zvočnosti pravilno spredaj, kar zagotavlja ritmično poskočnost. Zoran Škrinjar je zbral skupino izvrstnih glasbenikov/svingerjev, nadvse primernih za njegov neposnemljivi slog in skladateljsko veščino! Vse to se je zlilo v celoto na albumu “the magic voice of miss mysterious”.

Na vso moč svingajo ti fantje od prve note prve teme naprej. Tu je seveda vrhunska ritem sekcija pod vodstvom samega Zorana, ki na tem dvojnem CD-ju − en je posnet v živo, drugi v studiu − izvrstno podpira soliste. Studijski posnetki so 'sokrivci' za skladateljske užitke, ki jih je zasnoval Zoran. Groove na albumu, posnetem v živo, se prične že takoj s prvo skladbo in se v polnosti razmahne v drugi, Amadeusblues.com, v kateri Zoran, po navdihujočem solu trobentača, odvrže vse zavore in se vrže na glavo v svoj klavirski part. Sledi mu solist na tenor saksofonu, sijajni in prodorni svinger, ki poslušalca ponese v čase, ko je jazz te vrste šele čakal, da ga bo dohitel skandinavski cool. V nekem trenutku so oboževalci zagotovo podivjali od navdušenja − tako izvrsten je ta cooking. Magija je tu v celoti instrumentalna. Za predah pa nas v tretji skladbi čaka magični scat glas miss mysterious, s katerim nas razvaja dobro znana Irena Vidic. Zoran je tu pričaral zelo prepoznavno melodijo, ki se prebije do vrhunskega groova v slogu Herbieja Hancocka − in ki ji daje polet tolkalec. Saksofonistu uspe pripeljati temo nazaj na izhodišče, pevski dami pa to uspe pričarati skupaj z instrumentalisti. Zoran tu ustvarja lastne vzorce in virtuozno obigrava temo.

Četrta skladba, gru, gru, groovie, nekoliko spominja na temo Watermelon Man Herbieja Hancocka. Tenor saksofonist nas tu pripelje še bliže na glasbeno izhodišče, in zdi se, da se je tega nalezel tudi trobentač, priča pa smo še Zoranovemu podajanju modernega funka v najboljši možni obliki, kot jo lahko prsti izvabijo iz črnobelih tipk. Nenavadno pa je to, da se ravno Zoran tu najbolj brzda in bolj spremlja ter odigra nekaj simpatičnih pasaž, preden se spet zažene v samo bistvo.

Na koncu seveda željno čakamo kak jazz v klavirskem triu, in neizbežno romantični Zoran nam bo dokončno iztrgal srca iz prsi. Fille rouge vsebuje vse elemente velike ljubezenske teme. Sentimentalni stari kritiki, med katere sodi tudi spodaj podpisani, se takih še spominjamo. Škoda, da skladba nima besedila, kajti melodija je dovolj močna. Kakorkoli že, ta mali pianistični meander nas na najlepši možni način pripravi do roba solz. Potem pa nas glasbeniki znova spravijo k pameti, saj sledi predstavitev izvajalcev, in to v slovenščini! A kaj zato, saj so vsi od prvega do zadnjega vrhunski glasbeniki, jezik glasbe pa nas nedvomno ponese onkraj besed in razuma. Ej, tip na bongosu ima groove res v malem prstu. Tolkala privedejo Zoranov solo do razplamtelega vrhunca, takoj zatem pa nas sopran saksofon kot strela z jasnega popelje še lepše, če je to sploh mogoče, v tiste vrste razpoloženje, za katerega si želimo, da se ne bi nikoli končalo. Cooking se še kar nadaljuje in zdi se, da ni pravega razloga, da bi se končal − ampak fantje vseeno utihnejo! Finally (šesta skladba) pa nikakor ni zadnja beseda, saj smo deležni še bonus tracka, in sicer je to fille rouge. V njej dejansko razberemo smisel bonus tracka, saj je melodija zdaj podana izraziteje, poleg tega pa se tolkalcu ponudi priložnost, da v polnejši meri pokaže svojo podporo.

Studijski posnetki so svetlejši in jasnejši in bodo v neizmerno veselje poslušalcem s pregrešno dragimi napravami. (Pa tudi tisti z malo slabšo opremo bodo nadvse zadovoljni.) Udaren začetek studijskega CD-ja je neke vrste West Coast uvod v Mr. B-a-c-h, v skladbo, ki jo odlikuje tema, ki gre hitro v uho. Uvede jo tenor saksofonist, za katerega se zdi, da je silovitejši v izpovedi vsakič, ko ga slišimo. Trobentač je zanesljiv, pravi svinger, ki mu je taka skladba pisana na kožo! V tej skladbi sledi še krasen trio interludij in Zoran se z njim povzpne zelo visoko, morda poseže celo po vrhunski jazzovski interpretaciji tega, kar je bistvo pristnega svinga. Druga skladba, Fille rouge à la band, je Zoranova nadgradnja raziskovanja melodije, ki bi prav lahko postala ljubezenska tema za kak veliki film in omogočila Zoranu alternativno kariero. Bodite pozorni na njegov naslednji album: Zoran Goes to Hollywood! No, saj se samo šalim. Po drugi strani pa je seveda res, da moramo vsi od nečesa živeti, in ta tema dejansko diši po uspehu! V četrti skladbi, Springtime − stringtime, pričara Zoran iz svojega klobuka še eno zelo izrazito temo. Več kot očitno je, da je moral prebedeti veliko noči, da je vse to spravil skupaj. A vsekakor je bilo vredno! Priča smo novim prispevkom k tistemu, kar počasi postaja izginjajoči standardni repertoar! In edino, čemur se Zoran ne more odreči, je njegova romantična narava!

Kot sem že omenil, zvenijo studijske verzije bolj sveže kot posnetki v živo, in na njih slišimo določeno mero svobode glede na partiture, kar je posledica potrebe, da se zadovolji tudi mikrofon, ne le publiko!
Če potegnemo črto − album »the magic voice of miss mysterious« je izvrstna priložnost, da zasvingate v lastnem domu. Zavrtite si ga in poplesujte na groove! Bop to the groove! Užitek in vznemirjenje sta zagotovljena. To je jazz v najbolj nalezljivi obliki!

Lawrence Brazier
Prevedla Tina Mahkota